Zakaj v Sloveniji niti levica niti desnica ne more uspešno vladati

(Objavljeno na https://www.portalplus.si/4155/politicna-ideologija/)

Že dlje časa opazujem, kako ljudje zagovarjajo svoje vedenje, ne glede na politično orientacijo posameznika. Svoboščine niso absolutne kot si to predstavljajo levočuteči posamezniki. Kot hierarhija in avtoriteta nista absolutni kakor si moji desnočuteči sodržavljani to predstavljajo. Svoboščine so smiselne, dokler ne posežejo v svoboščine drugega. Hierarhija je smiselna zgolj v primeru, da upošteva celoto. V igri prevlade pa je vse to postalo orodje za diskreditacijo, predvsem pa za ustrahovanje tistega dela populacije, ki nima poglobljenega znanja o psihologiji, družbi in politiki. Politika je del človeka, človeštva in bo večno prisotna. Je kibernetični proces uveljavljanja tako politične ideologije kot distribucije materialnega. Politika je umetnost komuniciranja. No, naj bi bila. Prepričanje, da družba lahko obstaja brez politike, je naravnost absurdno. Kot je absurdno vedenje, ki opravičuje odstopanje od lastnih vrednot in idealov, zato da znižuje vrednost nasprotne opcije.

Mar res s tako lahkoto etiketiramo drugače misleče? Jih označujemo s ‘fašisti’, ‘komunisti’, kriminalci in lažnivci? Ali pa gre preprosto za to, da so vsi posamezniki v nacionalnem sistemu skrajno deviantne osebnosti, ki nimajo občutka ne za moralnoetične kot tudi ne za ideološke predpostavke v političnem prostoru. Že kar nekaj časa poslušam opazke o negativni kadrovski selekciji, ki je plod navijaške politike. Ni važno kaj znaš, važno je, da si naš. To velja za oba politična pola. Tudi sam sem nekoč verjel v socialne ideale družbe. Bil sem aktiven član stranke SD, s konkretnimi aktivnostmi v političnem marketingu in propagiranju strankarske politike in posameznikov. Tega ne želim skrivati. Na to sem pravzaprav ponosen, na ta svoj doprinos v družbi, ki pa je žal zaradi iskrene naivnosti postal madež moje inkarnacije. To je bilo obdobje, ko sem v slovenskem političnem prostoru sledil idealu priučenem skozi izobrazbeno indoktrinacijo. Glede na pasivnost večine akterjev v političnem prostoru, je bil uspeh dosti lažje dosegljiv, kot je danes. Vloga ti je bila dodeljena glede na poslušnost in pripadnost, predvsem pa na podlagi servilnosti. Danes je političen uspeh dejansko odvisen od medijske filtracije, saj se s terenom in dejanskimi problemi družbe ne ukvarja nihče, vsaj ne na način, ki bi posamezniku predstavljal točko zaupanja. Predvsem pa nihče v tem prostoru ne želi v ekipi preambicioznega posameznika, ki bi s svojim načinom razmišljanja lahko zamajal obstoječe stanje. Ali pa pozicije. Najbrž gre za slednje. Današnji Desus je manifestacija takšnega načina delovanja družbe. Tisti del družbe, ki bi moral predstavljati modrost, je kompromitiran z ambicijami posameznika.

Moj nono je bil partizan, dedija pa so hoteli v Starem piskru usmrtiti kot političnega nasprotnika na podlagi lažnive obtožbe nekega sovaščana. Za koga naj navijam? To je metafora za politiko stila ‘če nisi naš, si proti nam’. Vojna ni pravična, in moja naloga je preseči delitve. Kaj pa lahko dejansko pridobim, če se včlanim v en ali drugi ideološki klub? Najbrž službo. Vedenje posameznika je odraz njegovih prepričanj, idealov (vrednot), predvsem pa ambicij. Koliko se posameznik zaveda samega sebe, pa se odraža tudi v tem, kakšno škodo počne v svojem okolju. Na podlagi kolektivnega duha je večina političnih akterjev iz vidika psihologije precej problematičnih za dobrobit družbe. Zakaj se je nekdo pripravljen tako izpostaviti, da karkoli naredi, bo predstavljeno v negativni luči, postavlja v ospredje ključno vprašanje: Kakšna osebnost gradi modernega politika? Je v središču ambicija po samorealizaciji? Je to morda pojačana temna triada osebnostnih lastnosti kot je psihopatizem, makiavelizem in narcisizem, kjer posameznik sebe postavlja v ospredje ne glede na okolico, obenem pa ima nižji občutek empatije? Ali je bolje izražena svetla triada, iskrena in intrinzična želja po sodelovanju, solidarnosti, inkluzivnosti? Temne ali svetle osebnostne lastnosti, katere se v digitalni dobi nagrajuje? Mislim, da je odgovor na dlani. Manj ko se zmeniš za mnenje okolice, bolj verjetno je, da boš uspel. Saj ste že slišali za tovrstno motivacijo. Skladno z napredkom tehnologije ter ključnimi ambicijami družbe, se nagrajuje zgolj profitabilne posameznike, ki se ne vtikajo v interese obstoječih silnic, v ospredje pa prihaja tisti del kolektivnega vedenja, ki je zares temačen. V družbi kaosa je hierarhija nekaj slabega, leadership pa prepuščen tistim posameznikom, ki se ne zavedajo svojega položaja v prostoru. V hierarhični družbi pa je etiketiranje standard in dejansko deluje dvodimenzionalno. Je pa realnost to, da imamo v političnem bazenu jagodni izbor tistih, ki si upajo nastopit v tej mlaki interesov.

Ne glede na to, kaj je bolj privlačno za posameznika, je skupek individualnih vedenjskih vzorcev kolektivna kultura. Iz vidika organizacijske psihologije je tudi država organiziran sistem z lastnimi pravili, določenimi vlogami ter dinamiko procesov, ki se odvijajo v sistemu. Nič drugače kot v podjetju ali kateremkoli drugem organiziranem sistemu. Ljudje, ki bivajo v takem sistemu, se največkrat ne zavedajo ‘psihološke pogodbe’, ki narekuje tudi vse tisto, kar ni zapisano. Psihološka pogodba so kognitivne strukture na individualni ravni, ki narekujejo naravo izmenjave v odnosih. To je sistem posameznikovih prepričanj glede na obvezo, ki obstaja med deležniki izmenjave. Tovrstna obveza v izmenjavi narekuje trenutno presojo in vedenje, ki pa motivira na podlagi predvidevanja glede izmenjave v prihodnosti. Politika in njeni akterji so v osnovi kapitalizirani preko volilnih glasov, ki izražajo zaupanje v kandidatovo sposobnost, da bo izpeljal programske točke promovirane v političnem programu. Ali so pričakovanja volivca realna? Ali je vsak politični kandidat apriori lažnivec? Vse skupaj je na koncu poenostavljeno na ‘politika je apriori skorumpirana, če ne uveljavi posameznikovih pričakovanj’. Morda pa Slovenci, tako levi kot desni, zelo slabo razumemo demokracijo in imamo za junaka kontrabanta, ki šverca črno sol in se roga vladarju.

Iz vidika organizacijske psihologije je jasen indic, zakaj imamo tako visoko stopnjo hudih obolenj, in zakaj je prišlo do takšne epidemiološke slike v Sloveniji. Diskrepanca med prepričanji posameznika, ki so najbolj oblikovana s strani posameznikove kulture ter informacijsko stimulacijo, ter realnim stanjem postaja tako velika, da je občutek za kontrolo (obvladovanje situacije) povsem izgubljen. Nivoji stresa se zvišajo, posledično pa se znižajo nivoji zaupanja. Glede na stanje kolektivnega duha, trenutna politika zares slabo obvladuje situacijo. Vsaj iz vidika percepcije. Ne poznam točnega podatka, vendar so zneski, ki so šli v socialni transfer največji v zgodovini Slovenije. Desna vlada fura najbolj socialno politiko v zgodovini Slovenije. Kako se počutite ob tej trditvi? Še sam težko verjamem zapisanemu stavku. Vendar je res. A to pomeni, da bomo kmalu v nekem levosučnem mediju prebrali, da Slovenija razvija nacionalsocialistično politiko? To bi morala biti resna debata, pa se žal vse bolj zdi, da smo postali informacijska družba namesto družba znanja. Dokler bodo mediji s tako lahkoto blatili posameznike brez vsakršne odgovornosti, ter prispevali k negativnemu kolektivnemu duhu, do takrat ne bo nič bolje za slehernega Slovenca, tako levega kot desnega.

Ideologija se manifestira skozi vedenje. Tudi če sam verjamem v ideal enakosti pred zakonom, je družbena enakost v naravi nemogoča ali celo nevarna za zdravje. Ali sem zaradi tega mojega prepričanja desničar? Sicer lahko argumentiram z znanstvenimi študijami, da spol ni kulturna predpostavka, ampak biološka realnost, ki se je ne more spremeniti zaradi posameznikove želje, ampak najbrž posluha za takšno debato v tako feminizirani družbi enostavno ni. Ne samo to, s takšno feministično indoktrinacijo se dejansko promovira deviantno vedenje ter odstopanje od družbenih norm. Kljub temu, da imamo Slovenci na ravni posameznika kar nekaj globalno uspešnih strokovnjakov, imam občutek, da je stroka na splošno ostala v prejšnjem stoletju. Ekskluzivnost in članstvo v klubu je postalo pravilo, vse ostalo je nedovoljeno in vredno gneva. In na nek okulten način takšna participacija definira kolektivno zavest ter psihološko pogodbo med politiko in posameznikom. Žalosten sem, ko vidim, da se posamezni akterji na levi strani niti malo ne zavedajo, kako konstantno kršijo psihološko pogodbo, in sicer s tem, da pod krinko demokratičnosti in socialne politike izražajo skrajno nestrpna vedenja, komunikacijo in ekskluzivnost. Mar niso inkluzivnost, sprejemanje drugačnosti ter solidarnost osnovne vrednote leve politike? Zakaj je kar naenkrat dovoljeno, da so nestrpna in izključujoča vedenja na levi strani ne samo opravičljiva, ampak pravzaprav zaželena? Kje smo skrenili s poti, ki omogoča družbeno harmonijo, povezanost in napredek? Ideologija ni samo družbeni normativ, ampak je tudi vedenje posameznika, ki se manifestira v družbeni kulturi. Morda pa je težava v tem, da je tradicija kot gonilo konservativne politike pravzaprav na strani t.i. levega pola in predstavlja neko shizofreno percepcijo, kjer je leva opcija konservativna, desna pa socialna. Zato desna opcija ne more uspešno vladati. Zaradi kulture, ki jo biva in odstopanja od lastne ideologije. In zato leva opcija ne more uspešno vladati. Zaradi kulture, ki jo biva in odstopanja od lastne ideologije. Morda je čas za novo kolektivno psihološko pogodbo, ki bo omogočila drugačno energetsko transformacijo, kot jo doživljamo sedaj.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s