Človek in njegova komunikacija definirata percepcijo

Ne glede na to, ali gre za startup podjetje ali pa morda za podjetje, ki je že od nekdaj prisotno na trgu, je eden izmed temeljev vsake organizacije človek in komunikacijski proces. Ti dve organizacijski dimenziji dajejo egzistenčni smisel kateremukoli podjetju ali organizaciji. Skozi komunikacijski proces človek ustvarja dinamiko poslovnega procesa preko odnosa, načina komuniciranja, vloge ter nenazadnje z načinom odločanja. Vse komunikacijske oblike in procesi pa pravzaprav kreirajo formo tega organiziranega sistema, predstavljajo pretočnost in končni učinek. Sam verjamem, da je idealen poslovni sistem tisti, ki upošteva zgornje predpostavke ter postavlja v ospredje človeka in naravo pred profitom. Nisem zanesenjak, kvečjemu realist. Profit je zgolj učinek obstoja, medtem ko smo ljudje in naša energetska izmenjava ključna za zdravo poslovno okolje. Ker smo vsi nekaj polente že pojedli, vemo, da je ideal pravzaprav smer, ne pa cilj. Namreč, če ideal dosežemo, potem smo ga nekje polomili. Ali v načrtovanju, ali v vrednotenju, ali pa smo morda precenili svoje znanje. Pa da ne bo pomote – to velja za vse, tudi za tiste, ki jim je že uspelo. Svet se vrti vedno v isto smer in naprej, kar terja od vsakega sistema eno in isto – adaptacijo. 

Kaj se dogaja z informacijo v naši glavi?

Pa naj gre za marketing, odnose z javnostmi, interno ali korporativno komuniciranje, v središču vseh komunikacijskih procesov je informacija. Njena oblika, struktura, način posredovanja, kanali in viri pravzaprav predstavljajo zgodbo. Zgodba je vsebina. Brez zgodbe je naš brend, produkt ali storitev le informacija v kakofoniji informacijskega trušča. Če nas ne bi 50 let prepričevali, da je Gorenje “najboljši” proizvajalec bele tehnike, sploh ne bi vedeli, kaj Gorenje počne. Preko oglaševanja in marketinga, predvsem pa z vztrajanjem pri komuniciranju svojih vrednot in poslanstva, trg ne bi prepoznal izdelkov podjetja, še težje pa bi jim pripisal vrednost. V novih ali kriznih okoliščinah se odvija pravzaprav proces identifikacije ciljnih skupin potencialnih kupcev, le da so v normalnih okoliščinah parametri preboja vsaj približno znani. V času krize je težava v tem, da teh parametrov ni ali pa se spreminjajo na dnevni bazi. Iskanje odgovora na potrebe trga je ekstremno entropično, ali drugače povedano, z velikim vložkom energije dosežemo majhen učinek. Naši možgani delujejo tako, da ves čas iščejo smisel in razrešujejo probleme. Miselni proces se odvije tako, da na eni strani tečejo avtomatski mehanizmi in procesi, ki nam omogačjo preživetje (dihanje, zaznavanje, krvnožilni pretok, nevrološko delovanje,…), medtem ko se racionalizacija odvija potem, ko smo dražljaj že zaznali in ga procesiramo najprej preko petih reprezentativnih sistemov, nato pa ga čustveno interpretiramo. Najprej interno skozi občutke in kasneje skozi komunikacijo z obemi okolji: biološko (telesno) in sociološko (v odnosu do okolice). Zakaj so potrebne takšne podrobnosti? Predvsem zato, ker nas ima večina zelo površen odnos do komunikacije. Saj to zna vsak, a n? 

Razlika med informacijo in podatkom

Večina ne razlikuje med podatkom in informacijo. Informacija je fizična, stvarna, ima več dimenzij, pomenov in je vmeščena skozi čas in prostor. Informacija ima svoje življenje. Podatek je abstrakcija. Podatek je dogovor med deležniki, in določa smisel le v nekem ozkem kontekstu. Podatek je točka v prostoru, in ima matematično konotacijo. Lahko bi skoraj rekli, da je podatek manj kot informacija, čeprav se ponavadi skušam izogniti binarnim opisom. Informacija ima že svojo zgodbo, medtem ko podatek zgolj označi nek dogodek s simbolom.  Če rečem “sedemindavajset”, ali veste za kaj gre? Kaj pa “sončno”? Pri besedi “sedemindvajset” smo zgolj označili neko zaporedje ali pa morda točko v prostoru. Beseda “sončno” pa nudi kontekst in s tem občutke. “Sončno” je pravzaprav informacija, ki sama po sebi opiše neko aktivnost, dejavnost ali posledico. Podatek “sedemindvajset” na lestivici izmerjene temperature pa poda energetsko vrednost po v naprej dogovorjenih parametrih (lestvica) in ima smisel zgolj v odnosu do nečesa, medtem ko informacija lahko biva sama zase. Malokdaj človek ravna po principu podatkovne komunikacije. To je pravzaprav domena strojev, računalnikov, kjer so podatki osnova za neko sekvenčno obdelavo, ki sloni na v naprej določenih pravilih. Podatki se obravnavajo matrično. Človek pa komunicira predvsem preko informacij in simbolike. Predvsem pa človek komunicira s celim telesom. In ker količina informacij in simbolike skozi človeštvo in življenje narašča, naši možgani pravzaprav ustvarjajo sisteme in procese odločanja. Na eni strani je učenje, na drugi strani sposobnost priklica zaznanega. Vmes je neke vrste kategorizacija in arhiviranje, ki mu rečemo – spomin. Kljub temu, da so nas učili, da si moramo zapomniti stvari, je bistven priklic. Če ločimo vsaj med podatkom in informacijo, bo priklic dosti bolj učinkovit.

Začnimo na začetku

Če ne vemo kam gremo, potem potem bomo težko do tam tudi prišli. V zgoraj opisani predpostavki informacijskega okvirja sem podal izhodišče, ki nam omogoča organiziranost komunikacije. Sedaj, ko vemo, kaj so podatki in kaj je informacija, lahko pričnemo z zbiranjem enih in drugih, ter njihovo kategorizacijo. Sistem odločanja pri vsakemu posamezniku sloni na podlagi prepričanj, ki smo jih zgradili skozi proces učenja. To kar Janezek doživi, to Janezek zna. Kako bo to skomuniciral, zavisi od tega, kje v možganih so te informacije ‘spravljene’. Ali je neka informacija, ki je pravzaprav za možgan doživetje, pobarvana s travmo, bo definiralo občutek ter način podajanja. To velja tudi za vsa druga čustvena stanja, so si pa stokovnjaki zelo enotni, da si stvari bolje zapomnimo ob močnem čustvovanju. Da ostanemo pri stvari, možgani informacije procesirajo, jih doživljajo, jih spravljajo. Ker je osnovna funkcija možgana zaznavna in organizacijska, se v času zmede aktivira razreševanje problemov in določanje prioritet. In ker možgani v osnovi delujejo preko simbolike in metafore, je potrebno možganom omogočiti, da so prioritete postavljene smiselno. Zamislite si, da nimate na razpolago časa, saj visite na eni roki iz veje, pod vami pa je brezno tako globoko, da ne vidite dna. Če bi naši možgani delovali sekvenčno, bi počasi procesirali vse podatke, ki so nam bili posredovani v perceptualni sistem. Veja, roka, brezno, dno, moč, padec, smrt. Šele zadnji dvee besedi bi nas morda spravili v pogon. Informacija, da na eni roki visim nad breznom, pa mi omogoča dobesedno možnost preživetja. Dobra organizacija informacij mi omogoča preživetje in učinkovitost. Vsebina mi daje smisel.

Kaj torej moram vedeti in znati v kriznih okoliščinah?

To je čas, ko se posvečam temeljnim in osnovnim stvarem. Najprej se posvečam ljudem, vlogam v podjetju ter procesom. Pregled organiziranosti ter resursov mi bo omogočila vzpostaviti odnos do novih okoliščin. V komunikacijskem kontekstu pa sta ključni  aktivnosti “Information management” (upravljanje z informacijami) ter “content creation” (izgradnja vsebine). Ko vem, kdo sem, lahko prepoznam smer svojega napredka in rasti. V organizacijskem smislu velja isto pravilo. Na trgu bo podjetje preživelo le, če bo energetsko učinkovito. Predvsem pa glede na to, da se je cel svet znašel v kriznih razmerah, ne smemo pozabiti, da noben ekstrem ni zdrav, pa naj v predstavlja še tako veliko zgodbo o uspehu.