Če se sprašujete, kako hitro se boste lahko vrnili v stare tirnice, vas lahko pomirim, da to ne bo še tako hitro. Ali bolje, niti tisti, ki bi to morali vedeti ali bi se morali vsaj približati neki oceni, tega ne vedo. Kot lahko beremo, se napovedi spreminjajo iz dneva v dan, in le skupina najboljših napovedovalcev prihodnosti v zasedbi Baba Jaga, Nostradamus in Leonardo DaVinci, z informacijami iz prve roke pobrane na Facebooku, morda povedo, kdaj bo človeštvo zgradilo imunost na trenutno okužbo. Če so nekateri še uživali “resničnosti šov” na družbenih omrežjih v zadnjem mesecu karantene, je vedno bolj prisotna negotovost glede prihodnosti. Ali bom naslednji mesec še imel službo? Ali sem morda v vlogi, kjer moram nekomu sporočiti, da ni del več nekega teama, morda celo prenesti sporočilo, da ni več potrebe po nekem delovnem mestu? Vse to prinaša s seboj psihološke posledice, ki so posledica prenosa sporočila. Če kdaj, je danes komunikacija Jedijev laserski meč, ki lahko reši življenja, nekatera pa celo pokoplje. Komunikacija danes rešuje življenja. 

[V prejšnjih tekstih] smo uokvirili kaj kriza sploh je, od tu naprej pa razmišljamo o tem, kako se sploh lotiti tovrstnih kriznih razmer. Na eni strani imamo prilagajanje zunanjim okoliščinam, ki ekstremno odstopajo od ustaljenih poslovnih praks, na drugi strani pa imamo notranje procese, ki so izgubili svojo primarno inercijo. Omejitve so tako radikalne, da je ogromno delovnih procesov spremenjenih ali celo zaustavljenih. S tem so vloge zaposlenih v podjetju omejene ter spremenjene v odnosu do delovnih obveznosti. Celoten proces je spremenil svojo standardo obliko – podjetje in deležniki so pristali v t.i. “no man’s land” (op.a.: nikogaršnje ozemlje). Mnogi odgovori v takšnih situaciji so pravzaprav poskusi improvizacije, saj se je pot do zastavljenega cilja in misija organizacije povsem spremenila. Že iz tega vidika so komunikacijski procesi v podjetju strateškega pomena. Dobro načrtovana, jasna in učinkovita komunikacija omogoča hitro prilagajanje ter zmanjšuje trenja ter nezadovoljstvo zaposlenih. Kot smo lahko prebrali v prejšnjem [blogu] so osnovna čustvena podlaga pri večini ljudi tesnoba in strah, posledično pa tudi povišani nivoji stresa. Ključnega pomena v takšnih okoliščinah je zaupanje, ki pa je zagotovo načeto zaradi povišanih nivojev stresa. Za vse, ki se v delovnem ali poslovnem procesu znajdejo v takšnih psiholoških okoliščinah, je vprašanje “kako naprej” izhodišče, saj ne vemo kaj točno se bo dogajalo v bližnji in daljni prihodnosti.

V takšnih okoliščinah je najbolj smiselno razmišljati strateško – tako pri poslovnih odločitvah kot v komunikaciji. Nepredvidljivost, pretnje, nezanesljivost okolice, osredotočenost na probleme in konflikte, izredna pravila in zakonske omejitve in še bi lahko naštevali termine in izraze, ki dandanes definirajo večino poslovnih procesov in odločitev. Največkrat slišimo, kako je potrebno komunicirati krizno, nekateri predlagajo celo proaktivno. V času digitalne dobe je proaktivno komuniciranje pravzaprav standard, razen seveda tistih nekaj specifičnih konzervativnih področij in disciplin, ki se jih tehnološki napredek ni preveč dotaknil. Proaktivno komuniciranje v osnovi pomeni diktiranje tempa v odnosu do trga, kjer svoje tekmece skušamo prehiteti in zasenčiti ali z vsebino, formo, ali pa morda z obsegom. V kriznih okoliščinah proaktivna predpostavka nima takega efekta kot ga ima v normalnih okoliščinah. Posebnost kriznega komuniciranja je prav tem, da je prilagojeno trenutnim okoliščinam, služi pa izgradnji robustnega komunikacijskega sistema in pravil. In če že gradimo sistem ter ga oblačimo v pravila, naj bo osredotočenost na analizi trenutnega stanja, pregledom resursov ter obstoječih znanj. Za vodje je smiselno, da način vodenja prilagodijo razmeram. To ne pomeni, da demokratična komponenta vodenja ni več potrebna, ravno nasprotno, je dobrodošla – vendar tam, kjer je to primerno. Nekateri za čas kriznih razmer zagovarjajo “vojaški način”, ki ima v središču avtoriteto brez ugovora. Takšen način vodenja je resda učinkovit, težko pa ocenimo, koliko škode lahko povzroči pri posameznikih (zaposlenih) ali v odnosu do kupcev/poslovnih partnerjev. Hitre menjave stilov vodenja lahko še dodatno znižajo zaupanje v vodje in podjetje, zato je potrebno vsako odločitev umestiti v svoj čas, predvsem pa še bolj prilagoditi način komuniciranja glede na sogovornika. To je čas, ki ga moramo posvetiti “pomladanskemu čiščenju” z zavedanjem, da nekaterih procesov enostavno ne bo več, nekateri se bodo pa permanentno spremenili. S tem se bodo spremenile vloge zaposlenih, saj bodo tudi naloge precej spremenjene. Najprej preštejemo kaj vse imamo na razpolago, nato pa sledi ocena, koliko resursov in vzvodov je uporabnih, katere bo potrebno prilagoditi, katere ukiniti ter nenazadnje, koliko energije bo terjala izgradnja novih procesov in vlog. Kolikor izgleda zastrašujoče vse zapisano, v resnici vse skupaj predstavlja veliko priložnost, da se zgradijo takšni procesi in odnosi, ki bodo nudili več zadovoljstva pri delu, še pomembneje pa več zavzetosti pri delu. Dobro motiviran zaposleni pomeni veliko dodano vrednost za podjetje, predvsem pa predstavlja vzor za vse okoli sebe.

Komunikacija predstavlja vezivno tkivo vseh procesov, področij, odnosov, predsvem pa je vir energije brendu ter dobremu imenu. Marketing je metafora za psihologijo trga in kupca, manifestira pa se skozi komunikacijo. Kakorkoli obrnemo, komunikacija predstavlja temelj prisotnosti in pretočnosti organizacije ali podjetja. Ljudje smo tisti, ki to kuminikacijo na eni strani ustvarjamo in na drugi strani prejemamo. Na nek način, gre za odnos, in ta odnos je potrebno negovati. Tisti, ki v tem tekstu prepoznate svoje potrebe, predlagam uvedbo upravljanja s spremembami. Upravljanje s spremembami (op.a.: change management) predstavlja tudi zavedanje, da je sprememba večna in da se krize dogajajo tudi izven dometa našega vpliva. Change management pravzaprav predstavlja znanje o prilagajanju.

Sprememba je proces prilagoditve.