Ali sem komunikacijsko prilagojen trenutnim kriznim razmeram?

Kako besede definirajo poslovno okolje?

Čustva po avtorjih (vir: Researchgate)

Besede zbujajo občutke. Zaradi izrečenega čustvujemo. Kako se beseda uleže v dušo človeka zveni skoraj poetično. Pa vendarle ima ta poetičnost neko osnovo. En predmet ali stvar lahko opišemo na toliko načinov, kolikor je ljudi, ki lahko ta predmet opiše. Beseda ima sama po sebi energetski naboj – za človeka je to čustvo. Vdihnite globoko in recite na glas ‘življenje’. Nato ponovite vajo tako, da rečete besedo ‘virus’. Kaj ste občutili pri prvi besedi? In kaj pri drugi? Zdaj pa pokusite izračunati, koliko občutkov skreirate tekom dneva samo preko besed. Tistih izrečenih kot tistih prejetih, slišanih. Povem vam, da gre za vrtiljak občutkov in brez prave pozornosti ali vaje, se teh občutkov sploh ne zavedamo. Najbrž se sprašujete, zakaj so občutki tako pomembni. Občutek in čustvo nista ista zadeva. Čustvo je energetski proces, odgovor na dražljaj, medtem ko je občutek glavno vodilo za odločanje. Še vedno prevladuje mnenje, da se človek odloča racionalno. In kako se danes vi odločate? Čustveno ali racionalno? Verjemite mi, da se racionalno odločite potem, ko ste interno že sprejeli odločitev. Na podlagi občutka. In občutek je posledica čustvovanja. Brez hude matematike. 

Kdo sem, kaj predstavljam, kam grem. Kaj cenim in čemu pripisujem vrednost. Kako doživljam sebe in kako me vidi okolica? Vse to so vprašanja, ki se nas tako ali drugače dotaknejo tekom življanja. Antonio R. Damasio je eden izmed tistih strokovnjakov, za katere pravimo, da je pred časom. Kot nevrologa ga je predvsem zanimalo, kako se odvija odločevalski proces na nivoju nevrologije. Osnovna teza sloni na tem, da nam čustva ne omogočajo samo preživetje, temveč oblikujejo naše kulturno zavedanje in izmenjavo. Komuniciranje je preprosto energetska izmenjava in je ena izmed oblik kulture. Energetska izmenjava pa sloni na zelo fizikalnih osnovah. Še dandanes se bije znanstvena debata o tem, ali lahko ločimo um od telesa. Kognitivist bo trdil, da obstaja ločnica. Biolog prav tako. Vedno več pa je takšnih, ki preko utelešene kognicije (op.a. embodied cognition) poskušajo redefinirat nekatere pojave človeškega ustroja. Ste se kdaj spraševali, zakaj določene besede občutimo dobesedno v telesu? Npr. metuljčki v trebuhu, ko smo zaljubljeni? Ali strah? Mi lahko poveste, kje ga občutite? Ali srečo? Sedaj ste najbrž že ugotovili, kam merim… Da, občutki sledijo čustvom, ne pa ratiu. Občutki so podstat za moralo in etiko. Najbrž imajo še kakšno funkcijo, vendar bo za prvič dovolj.

Etika je znanost morale.


Kot primer bom navedel lastno izkušnjo, kako sem spoznal, da ljudje ne delujmo racionalno. Ali bolje, kako ljudje delujemo predvsem čustveno in na podlagi občutka. Dostikrat se zaletim v medijsko poročanje in ostanem suhih ust, ko berem zapisano ali poskušam dojeti, kar vidim v prispevku. En novinar je v preteklosti skozi svoj prispevek javnost prepričeval, da ve, kje imam pisarno in da se ukvarjam s prodajo narkotikov. Lokacijo pisarne je navedel pravilno, zgrešil je le to, da je moja pisarna bila teniško igrišče, narkotiki pa otroci in žogice, katere sem vzgajal v tekmovalce. Ali je bil zaveden ali je šlo za targetirano diskreditacijo niti ni važno. Ostal je le zapis v obliki besed in stavkov, moji občutki in čustvovanje do tega. Za vse ostale je ta informacija irelevantna. Ni resnična, če pa me kdo preverja, naleti na izmišljeno zgodbo, ki mene ne predstavlja v pozitivni luči. Še več, vedno znova se prebudijo tisti neprijetni občutki, ki predstavljajo negativno čustvovanje. Veliko ljudi deli podobne odzive kot je moj, ko beseda naleti na medije in novičkarstvo. V preteklosti sem poskušal to razčistiti tako, da sem kolegom novinarjem nalival čistega vina. Ali kakorkoli se lepo reče grajanju. Poskušal sem jim predstaviti argumente, zakaj to, kar počno, ni ok, in da bi se lahko kot intelektualni del družbe vsaj malo zavedali posledic takšnega ‘neprimernega’ komuniciranja. No, moj trud je obrodil sadove. Ne sicer takšne, kot sem menil, da sem jih zasadil, vendar odziv je bil. Čustven in neprimeren. Tesnoben, agresiven. Še manj mi je bilo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo. Moj razmislek je šel v smeri:

  • moj sogovornik je intelektualec, ki razmišlja racionalno
  • če razmišlja racionalno, potem se bo tudi racionalno odločil
  • racionalno odločanje sloni na argumentih, še posebej tistih, ki imajo znanstveni podstat
  • predstavil bom znanstvene in strokovne argumente, dokaze, da njihovo početje ni primerno
  • novinarji in uredniki se bodi odločili racionalno, na podlagi strokovnih argumentov, ker predstavljajo intelektualni, ta zreli del družbe…
  • …in do konca svojih dni bomo živeli srečno.

Bolj se nisem mogel motiti. Argument je bil preslišan, prejemal sem obtožbe, žaljive prispevke, laži, zavajanja, pa še bi lahko našteval. Doživel sem rafal negativizma in revanšizma. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo. Najprej, novinar je človek. Najprej je čustven, šele nato racionalen. In ko sem pritiskal nanje z opazkami, da počnejo nekaj narobe, sem sprožil negativne občutke, ki pa so zgolj ojačali osnovno prevladujoče čustvo. Za novinarski poklic je potreben močan etičen okvir ter občutek za okolico. Največkrat so novinarji zelo strastne osebe. Na eni strani obstaja zavedanje, da tisto, kar počno, ni najbolj ok (močan etični okvir, samozavedanje), moja kritika predstavlja dražljaj iz okolice ter občutek krivde, strast pa predstavlja intenzivnost čustvovanja (energetski proces). Takšen koktajl je pravzaprav molotovka, ki čaka na svoj moment. 

Pisateljica J.K. Rowling


Na začetku teksta sem zapisal, da je občutkov kolikor je besed. Prepričan sem, da se vas kar nekaj najde v tem delu teksta, kjer ste poskušali nekoga nagovoriti z najboljšimi nameni in ste imeli povsem ‘prav’, pa je rezultat vašega komunikacijskega angažmaja bil povsem negativen. Besede so medij. Skozi simboliko, ali bolje, metaforo vplivajo na naše energetsko pojavnost – čustva. Čustvom sledijo občutki, občutkom pa odločitve. Sam se spraševal, ali je te občutke sploh možno obvladovati, če jih je toliko in se odvijajo pravzaprav ves čas? Tisti, ki imajo radi občutek kontrole, bodo razočarani. Občutek se ne da kontrolirati na način, da bi natrenirali zavedanje občutka in čustva ter na podlagi vseh informacij sprejeli racionalno in ‘pravo’ odločitev. To počno tisti, ki se jih je dotaknil sindrom avtizma. Zaradi pomanjkanja ali nedelovanja zrcalnih nevronov, je mehanizem čustvovanja pri avtistih drugačno kot pri posamezniku, ki te drugačnosti nima. Ključno je zaupanje, da poznam svoj moralnoetični okvir, ki bo definiral občutek, ki sledi osnovnemu čustvovanju. Zaupanje pa je osnovni izvor čustva sreče – globlje kot je zaupanje, bolj srečni smo, saj se v procesu zaupanja izloča hormon oksitocin. Zaupanje je pravzaprav kemija v možganih, biološko in genetsko pogojeno. In ko ne zaupamo sebi, ne zaupamo okolici, in ko ne zaupamo, smo mnogo manj srečni, kot bi bili v primeru, ko je zaupanje visoko. In zaupanje ima neposredni vpliv na nivoje stresa. Nekdo, ki ne zaupa svojim mislim in delovanju, zagotovo doživlja svoje življenje in okolico stresno. In ko ga nagovarjamo, se moramo zavedati tega čustvenega potenciala, ki tam čaka, da se izrazi.
Ko govorim o neprimerni komunikaciji, redkokdaj govorim o moralnoetičnem okvirju. Neprimerna komunikacija je tista, ki po Shannonovi informacijski teoriji ne doseže svojega primarnega namena – dostaviti informacijo naslovniku v takšni obliki, kot je bila zasnovana. In ravno zaradi zadnjega argumenta trdim, da je komunikacija dosti bolj pomembna in ima večji vpliv, kot ji ga pripisujemo. Tako posamezniki kot podjetja se soočajo s praktično identičnim problemom. Digitalizacija družbe je prinesla veliko količino novih občutkov in čustvovanj, ki jih enostavno ne ‘hendlamo’. Kaj lahko naredimo, da zmanjšamo negativne rezultate našega komuniciranja in situacijo preoblikujemo? 


Glede na to, da delujmo v kriznih časih, moramo poznati kolektivni čustveni skupni imenovalec. To sta tesnoba in strah. Vsi občutki bodo pobarvani s tem čustvenim tonom. Komunikacija bo sledila tem občutkom. Že zavedanje bo omogočilo, da se hitreje prilagodimo takšni situaciji. Več boste dosegli, če razvijete komunikacijske strategije in taktike, ki vam bodo omogočile primarni komunikacijski cilj – dostaviti informacijo naslovniku na takšen način, kot je bilo v osnovi zamišljeno. Sedem korakov vas loči do učinkovitega postavljanja ovkirja, v katerem bo informacija ali podatek obdržal prvotno formo in sporočilnost – Neuroframing v sedmih korakih.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s