• 

Obstaja več nivojev trenutne situacije, ki je najbolj pomembna za posameznika: biološki, psihološki in sociološki. To je izhodišče. Šele nato pride ekonomija, finance, pravo, itd. Kdorkoli daje prednost slednjim, ga je potrebno označiti zaradi zločina proti človeštvu. Brutalno? Kot je brutalno posiljevanje demokratičnosti v času krize. Individualno in kolektivno mora biti v ravnovesju. V tej kakofoniji vsega – informacij, dezinformacij, fakenewsa, predvsem pa človeške neumnosti – je nadvse utopično verjeti v demokratičnost človeštva, kamoli posameznika. Mnogo ljudi, še posebej tisti, ki se označujejo za levičarje, verjame v demokratičen način delovanja v času krize. Poskušal bom razložiti iz vidika biopsihosocialnega modela človeka, zakaj je to še en populizem in predvsem nesmisel. Demokratičen proces nas je pripeljal v to situacijo. V krizo, kot jo od druge svetovne vojne ne poznamo. Osnovna težava demokratičnega sistema je entropija. Entropija je pravzaprav rezultat dveh nasprotujočih si silnic, predvsem pa ima negativno konotacijo v kontekstu življenjskosti. V demokratičnem procesu je entropija zaželjena, saj predstavlja umik razvejanosti hierarhije sistema vse do najnižje vrednosti. Demokracija ni naravna, ampak je človeški izum. Trenutno plačujemo ceno zanjo.

Družba 
Glede na situacijo se moramo vprašati, kaj se pravzaprav dogaja na globalni ravni. Na eni strani imamo dejanski problem epidemije, medtem ko na drugi strani v takšnih časih prosperirajo korporacije in podjetja, ki jim demokratičnost pravzaprav nudi gnojilo za širjenje populizma, lažnih novic in lažna znanja, razbijanje avtoritete, predvsem pa ne dovoljujejo preverbo informacije na energetski ravni. Saj veste, laž začutimo še preden jo razumemo. Svoboda govora ni tako nedolžen koncept, kot ga demokrati zagovarjajo. Vedno znova se moramo vprašati, ali moja svoboda posega v svobodo drugega. Liberalni pogled pravi, da dojemanje informacije ni problem pošiljatelja, ampak prejemnika. No, ni čisto tako preprosto. Bom poskušal razložiti preko koncepta marketinške kampanje. Kampanja ni enkratni dogodek, ampak je proces, v katerem način plasiranja informacij in podatkov oblikuje percepcijo in s tem doživljanja realnosti. Digitalni svet doživlja svoj kvantni preskok. Medijske hiše onanirajo na račun krize. Netflix in podobobne ‘aplikacije’ nas intenzivno indoktrinirajo. Ali ste morda zaznali pripravo na izbruh Covid-19? Malo več oglasov za “zdrevile“, pa serijo novih in starih filmov o raznoraznih epidemijah in zombijih? Vse to je kampanja, ki že kar nekaj časa poteka preko orodij korporacij in powerplayerjev. Največja težava, ki jo zaznavam v tej situaciji pa je pravzprav duhovno stanje, ki je pravzaprav metafora ‘reality showa’. Ljudje namesto, da bi odreagirali v skladu s pretnjo, se pravzaprav počutijo in obnašajo kot v nekem resničnostnem šovu. Kdaj se je to zgodilo? In kdo je odgovoren za to? Samo prejemniki informacije? 

• 

Psiha ali percepcija
Velikokrat se znajdem v položaju, ko se sprašujem, če je z menoj nekaj narobe, ker vidim na obzorju težave. Morda sem pač tak tip. Morda je moja osebnost takšna, da akceptira dvom v vsako stvar, ki pride v aparat percepcije. Morda sem toliko ‘pokvarjen’, da vidim svet izkrivljeno. Morda sem slab človek, ker v vsem lepem kar biva v tem svetu, vidim tudi pretnje in laži. Poraja se mi tudi vprašanje, ali sem morda dovolj daleč od družbenih standardov, da bi me lahko odstranili v instituacijo na ‘normalizacijo’. Vse to je potencialna resnica in prepričan sem, da se marsikdo kdaj sprašuje podobno. Težava je v tem, da je moje zaznavanje dobilo neke vrsto potrditev v času COVID-19 epidemije. Toliko naključij na kupu, da bi ga lahko poimenovali tudi naključno obdobje. V razbremenitev pritiska zaradi takšnega prepričanja povem, da zarota je zarota dokler ne postane resničnost. Potem ni več zarota. Podobno kot v znanosti. Ko znanost tolikokrat zgreši, da ni več smiselna, spremeni paradigmo. Štekaš?

• 

Psiha in družba
Na eni strani zmeda zaradi poplave ‘relevantnih’ informacij, na drugi strani kompas kaže v vse strani. Kako se sploh orientirati v takšni situaciji? Po prioritetah. Moje vprašanje tebi, bralcu, se glasi: “Koliko pravic lahko uveljaviš v takšnih okoliščinah?” Predvsem pa se moramo vprašati, ali smo ob pridobljenih pravic sposobni nositi odgovornost?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so najmočnejši sistemi zelo preprosto uokvirjeni? Npr. Cerkev, ZDA, Facebook, Amazaon, Microsoft? Ker slonijo na zelo preprostem sistemu pravil, ki v človeku zbujajo občutek pripadnosti, v bistvu pa so v realnosti to občutki manjvrednosti. Manj kot je vredno človeško življenje, večja je razdalja med avtoriteto in malim človekom. In v tej razdalji se skriva moč in profit. Demokracija je kot krzneni plašč, ki prekriva to razliko. Morda nam je toplo, vendar je neko živo bitje umrlo, da je meni sedaj toplo. Je ta hinavščina opravičljiva?

Biologija
Ko človek doživlja frustracijo, deluje v ‘fight or flight’ stresnem režimu. To pomeni, da telo deluje preko adrenalnih žlez, hormoni, ki preplavljajo telo, pa so toksični in podrejeni preživetju. V takšnem stanju ne vidimo težave v tem, da nosimo krzneni plašč, zaradi katerega je nekaj činčil ali lisic izgubilo življenje na grozljiv način. V takšnem čustvenem stanju je pravzaprav povsem legitimno nositi krzneni plašč, saj nam omogoča preživetje. Tako nekako deluje demokratični sistem in korporativni svet. Če čevelj ni prav, popravi nogo. V mojih očeh je to čista perverzija. 

Eden izmed vodilnih ameriških strokovnjakov za genetiko in epigenetiko, dr. Bruce Lipton zelo lepo ponazori, kaj se dejansko dogaja s krvnimi celicami, ki so podvržene nutrientom ali toksinom. Tiste celice, ki so izpostavljene nutrientom, se približajo, odprejo in iščejo povezavo z okolico. Celice, ki so blizu toksinom, se zapirajo, odmikajo in poskušajo zgolj preživeti. Celoten biološki sistem deluje na podlagi tega parametra, ki mu na kratko rečemo stres. Gre za dva osnovna koncepta – ali zaznavam, da sem varen in lahko rastem, ali pa sem ogrožen in moram preživeti. 

Naše okolje je v veliki meri odraz našega biološkega okolja, predvsem pa je oboje podrejeno percepciji. Kar daje ljudem občutek življenja so pravzavprav mikrobi in bakterije ter virusi, ki v določenem razmerju in stopnji stresa pravzparav ustvarjajo življenje. Če izničimo stres ali preveč porušimo floro in fauno v telesu, pravzaprav ubijemo življenje. 

Interakcija naše fiziologije, percepcije in odnosov                                   Leadership kot se ga prodaja na Linkedin-u in raznih predavanjih skoraj uspešnih ljudi enostavno ne pije vode. Že dlje časa trobim, da je leadership zgolj vloga, in če igralec vloge ni kompetenten, bo rezultat devastanten, predvsem pa bo stopnja entropije najvišja možna – vse je izenačeno, kar pomeni, da vloga leaderja enostavno ne obstaja. To so matematične funkcije, ki so preprosto naravno dejstvo, pa če se mi še tako trudimo pojasniti, da… Možgani bodo vedno poskušali racionalizirati, kar pa še ne pomeni, da bodo ugotovitve smiselne.

In ravno tu tiči problem demokratičnosti, ki omogoča nekompetentnim ljudem, da se odločajo za druge. Seveda ne moremo vseh ljudi dajati v isti koš, je pa realnost to, da posamezniki danes živijo distorzirano realnost iz več razlogov. Veliko število ljudi se zdravi za neko simptomatiko, ki predstavlja bolezen ali bolezensko stanje, z medikamenti. To so kemične substance, ki spremenijo biološko organiziranost. Ko se spremeni biološka organiziranost, se spremeni percepcija. In ko se spremeni percepcija, se spremeni vrednotenje, kaj je pomembno in kaj ne, in s tem se spremeni odnos. Odnos do stvari, do ljudi, bližnjih, odnos do informacije, itd. V vsakem trenutku svojega obstoja imam odnos do vsega kar lahko zaznam.

Ogromno ljudi je odvisnih od kemijskih substanc, ki alterirajo percepcijo. Razne študije so pokazale, da je uporaba drog ter različnih kemijskih substanc, ki naj bi bila zdravila, v porastu. Govorimo o enormnih količinah. Poslovni svet, medijski svet ter svet politike je popoljnjen z akterji, ki so v veliki večini pod vplivom raznoraznih substanc in s tem je njihova percepcija sveta distorzirana. Smiselna je zgolj za posameznika in njegove sovrstnike, ki so na istih drogah, pa še to za zelo kratek čas.

Vzrok/posledica – v človeški naravi ni kavzalnih odnosov
Moje sledeče vprašanje se glasi: “Ali smo prepričani, da razumemo pravi vzrok za epidemijo?” Dvignite roko tisti, ki verjamete, da je vzrok virus. Po vseh znanih podatkih in informacijah, je vzrok za smrtnost praktično v vseh primerih že obstoječe obolenje. Kako je lahko potem virus vzrok za epidemijo? Preden se spustimo še po tem toboganu, poskusimo vsaj tokrat najti skupno definicijo virusa, da bomo lahko izpeljali metaforo.

Virus ni živo bitje kot npr. bakterija, ki je celični organizem. Virus je pravzaprav informacijski kod, genetski zapis v obliki deoksiribonukleinske kisline (DNK) in ribonukleonske kisline (RNK), ki nosijo dedne informacije o biološkosti organizma. Dokler ne najde primernega gostitelja, ne vpliva bistveno na življenje. Informacija se aktivira, ko je gostitelj primerno ‘naravnan’.

Ker gre za energetski proces, je potrebno razumeti še epigenetski moment, kjer se genetski zapis postavi v kontekst interakcije z okoljem. Ljudje brez sočloveka ne moremo preživeti. Naši odnosi so definirani preko čustev. Čustva vplivajo na biološko odprtost ali zaprtost (rast ali ogroženost).  Virusno obolenje se odvije, ko preveliko število istih virusov obremeni organizem. V stroki temu rečejo ‘virus load’. Ko je porušeno ravnovesje, prevlada patologija nad zdravjem, ali z drugim opisom – življenje dobesedno razpade. Ali smo res tako svobodni kot skušamo verjeti? Ali mi bo pravica na delovnem mestu omogočila kaj večjo možnost preživetja v takšnih okoliščinah? Včasih moramo imeti kakšen razmislek ali plan tudi za tovrstne okoliščine.

Možgani so kompleksen in zapleten sistem, ki deluje na principu kvantne mehanike. Imamo potencial, ki se izrazi ob določenem energetskem angažmaju. Manifestacija posameznikove stvarnosti ni nič drugega kot izraz potenciala. Isti princip velja za vse česar se človeška percepcija dotakne. Zato vas bom še enkrat spodbodel: komu je v interesu, da se ne družimo in ostanemo izolirani? Komu je v interesu, da uporabljamo digitalna orodja za vsakdanje socialno življenje? In še zadnje, ali se zavedamo, da nismo odgovorni samo zase in svoje telo, ampak tudi za lastno okolico, vključno s tistim sovragom, ki mi dviguje pokrovko s svojimi izjavami in vedenjem?

Kljub temu, da se zavedam realnosti, sprejemam odgovornost tako, da spoštujem avtoriteto, četudi se z njo ne strinjam. V teh okoliščinah bom že s tem junak, saj bom s takšnim vedenjem rešil življenje marsikateremu posamezniku, ki nima te svobode, ki jo trenutno uživam sam. Spoštoval bom sočloveka, ker sem del skupnosti. Ravnal bom v skladu z etiko, ki je smiselna in omogoča preživetje. Ne bom pa nikoli prenehal rasti in se razvijati, le bolj modro bom razporedil lastne resurse, ki mi nudijo več kot golo preživetje. Zrem v prihodnost, zato predlagam hashtag: #spoštujemsočloveka